Je lepo biti v naši domovini mlad?

Kriza je med nami in je že posegla v življenja mnogih ljudi. Posebno pozornost zaslužijo otroci, ki sami težko izrazijo svojo prizadetost.

Staršem se praviloma zdi, da je njihovim otrokom lepše, kot je bilo njim v mladih letih, s čemer sami sebi izrekajo pohvalo. Kako vprašljiva so pri tem merila, kaže nikoli končana polemika o preobremenjenosti učencev v šoli. Rezultati mednarodnih primerjalnih testov znanja (PISA ipd.) nekatere šolske voditelje navajajo k sklepu, da bi morali obseg pouka še povečati. Ne uvidijo, da npr. Finska dosega najboljše rezultate prav ob nižji obremenjenosti otrok s poukom in da kakovost znanja očitno le ni funkcija obsega pouka. Odločilna je privlačnost pouka in njegov obseg, kar pa po finski izkušnji predvideva večjo avtonomijo učiteljev in šole pri izvedbi učnega načrta. Učiteljeve dolge govorance, njihovo sprotno zapisovanje in stalno testiranje pomnjenja, kar je pogosto še glavnina pouka, povečujejo napor za učenca, ne prinašajo pa pričakovane učne uspešnosti.

V javnosti se ocene o kakovosti izobrazbe današnje mlade generacije gibljejo od sentimentalnega zaščitništva do panične kritičnosti. Medicinske raziskave pa opozarjajo na vse bolj razširjeno izgorelost in depresivnost učencev. Pogosto se zdi, da so do konca srednje šole potrošili že vso svojo energijo in motivacijo za učenje, ter so ostali brez prave volje za "naskok" na univerzo.

Za večino učencev je delavnik daljši od osmih ur, kamor ob samem pouku prištevamo še kup drugih obveznosti, ki jih imajo na svojem urniku. Simbol mučenja slej kot prej ostajajo šolske torbe, ki tehtajo tudi polovico otrokove teže. Lahko si le mislimo, kako bi ravnali odrasli, če bi jim naložili primerljivo breme. Večina lahko tudi hitro oceni, kako je danes z otroško igro na prostem, česar mnogi sploh ne poznajo več. Za kaj takega nimajo časa, v mestih pa tudi ni več prostora za otroško igro. Večina staršev ocenjuje, da je preveč nevarno otroka "spustiti ven". Športna društva hočejo tekmovalce, gibanja potrebni povprečni otroci jih ne zanimajo. Rekreacijo za denar si lahko privoščijo le bolje situirane družine.

Za dobro šolo je nujno, da je pravična in da ne dopušča socialnega razlikovanja. Kriza je huda grožnja za pravičnost, zato glasno opozarjamo, da mora skupnost sedaj še z dodatnimi sredstvi zagotavljati enake možnosti za vse otroke. Treba je upoštevati, da večina staršev nima več normalnega delavnika in da mnogi nimajo stalne zaposlitve. Zaradi eksistencialnih problemov se krhajo odnosi v družinah in soseskah. Mladi vse to prinašajo tudi v šolo, ki je pred težko nalogo, kako nevtralizirati negativne vplive na učno uspešnost.

Ni enostavno odgovoriti na vprašanje, ali je današnja mladost lepša, kot je bila nekdaj. Za šolo je najbolj pomembno, da čim bolje oceni današnje razmere, se z njimi spoprime in učencem zagotovi uspešno učno napredovanje. Ker je to zelo zahtevna naloga, smo na Osnovni šoli bratov Polančičev ustanovili klub za dobro šolo, ki se bo posvečal prav tem vprašanjem.


Klub staršev in učiteljev za dobro šolo na OŠ bratov Polančičev.